The Shepherd - Made in Karst

Nagrajeni film o naši družini

Dokumentarni film o Krasu producenta Terroir Films v okviru spletne serije Made in Karst je prejel priznanje Posebna omemba žirije Moviemmece – kinofestival biotske raznovrstnosti živil in kultur.

Film govori o nas, pripoveduje našo zgodbo od prvih zametkov dejavnosti do današnjih dni, s posebnim poudarkom na pomenu našega poklica. Posnetki so čudoviti, saj pomagajo razumeti, od kod izvira naša ljubezen, ki jo vsak dan posvečamo delu na kmetiji.

Gre za majhno zadoščenje, ki smo ga hoteli deliti z vami, saj priznamo, da smo počaščeni.

Prepis intervjuja z Andreo Štoko.

Z veseljem objavljamo, kar je Andrea povedal v dokumentarcu The Shepherd.

Poklic pastirja od človeka zahteva, da si vzame čas, se pomiri in dela s počasnejšim ritmom v primerjavi s prehitrim, modernim tempom.

Ded, praded, vsa družina moje žene se je od vedno ukvarjala s pastirstvom na našem območju. Imeli so od 2000 do 3000 glav, pasli so od Gradeža do Nanosa, pa vse do Istre: bili so nomadski pastirji. Imeli so nekaj stalnih pašnikov, na katerih so se ustavljali, molzli, izdelovali sir, prodajali volno: to se je dogajalo več stoletij.

Ob koncu druge svetovne vojne pa so med Trstom in Jugoslavijo postavili težko prehodno mejo. Ker so dotlej pasli na širšem območju med Italijo in Slovenijo, je paša postala skoraj nemogoča, zato je ženin dedek pustil svojo celotno ovčjo čredo pod Nanosom in se vrnil domov brez nje.

Ženin oče, Jožef – bolje poznan kot Pepi – je v sebi vedno čuval skrito željo, da bi si spet uredil čredo. Ko se je upokojil, se je vrnil pod Nanos in odkupil ovce tam, kjer jih je njegov oče prodal. Tako se je počasi oblikovala ovčja čreda 250 glav, ki jih je začel pasti na gmajnah tržaškega Krasa. Po njegovi smrti so se ovce, ki so bile dvajset let vajene preživljati vsak dan s Pepijem in ženo Sonjo, znašle v stiski, saj sva žena in jaz imela čisto drugačen glas... Rekle so Kaj pa bi rada tale dva? in takrat so se začele hude težave pri paši.Ženin oče, Jožef – bolje poznan kot Pepi – je v sebi vedno čuval skrito željo, da bi si spet uredil čredo. Ko se je upokojil, se je vrnil pod Nanos in odkupil ovce tam, kjer jih je njegov oče prodal. Tako se je počasi oblikovala ovčja čreda 250 glav, ki jih je začel pasti na gmajnah tržaškega Krasa. Po njegovi smrti so se ovce, ki so bile dvajset let vajene preživljati vsak dan s Pepijem in ženo Sonjo, znašle v stiski, saj sva žena in jaz imela čisto drugačen glas... Rekle so Kaj pa bi rada tale dva? in takrat so se začele hude težave pri paši.

Ovca se s svojim pastirjem počuti varno, zaščiteno. To je bistvena razlika: pastir skrbi za varnost svoje črede in vse ovce mu slepo zaupajo, če pa slišijo drugačen glas in opazijo drugačno ravnanje, jih to zbega, ne počutijo se varne in potrebujejo nekaj časa, da zaupajo novi osebi. Počasi, z veliko truda in s trdim delom, se ti približajo, moraš jih pasti čim bolj pogosto, tudi dva- do trikrat dnevno. Na tak način nama je uspelo, ovce so nas sprejele za svoja pastirja.

Z ženo sva se odločila, da bova imela tradicionalno kmetijo, na kateri bova delala v skladu s tradicionalnim načinom dela, ki sta nam ga predala Anamarijina oče in ded. Ovce ne smejo ostajati zaprte v hlevu, temveč morajo redno na zrak, na pašo. V tem je bistvena razlika, saj je žival svobodna, da mulji najboljšo travico, se premika in vidi sončno svetlobo. Na nekaterih kmetijah živali sploh ne vidijo sonca, ker stalno čepijo v hlevu. Nam pa je všeč preživljati dneve na odprtem, pasti ovce na Krasu in tudi nekaj povrniti naravi, saj nas ta potem tudi poplača. Ovce uživajo travo, mi gnojimo in čistimo kraško gmajno, tako da so naslednje leto naši pašniki še lepši in bolj čisti.

Kraški ovčji sir je edinstven, ker se ovce prosto pasejo po kraški gmajni, v neposredni bližini morja, kjer uspevajo številne vrste zelišč, nedaleč se dvigajo gore, piha morska sapica in podnebje je še posebej ugodno.

Delo pastirja, ki vodi čredo na pašo, je edinstveno doživetje: sprehajaš se po kraški gmajni s pogledom na morje, na grad, v objemu narave, kjer se ustaviš. Opazuješ ovce, kako jedo, počakaš 2–3 ure in upoštevaš njihov ritem. Zamisliš se in se zatopiš v naravo... Dandanes nimamo časa za tako početje, če pa si pastir, je to nujno.

Dokumentarec